Learn Portuguese With António Zambujo with these 23 Song Recommendations (Full Translations Included!)

Pica do 7 is a playful Lisbon love story on rails. The singer wakes up cedinho (very early), not because she is eager to reach work, but to catch the tram 7 and its irresistible ticket inspector — the pica. With her headband on and ticket in hand, she waits at the stop, secretly hoping for the moment his metal punch goes clic-clac. Each tiny hole he pierces in her ticket pierces her once-skeptical heart as well, turning a dull commute into a daily dose of butterflies.

The word pica means both “ticket puncher” and “thrill,” and that double meaning powers the whole song. Every time the inspector checks fares, her pulse races; if the tram derails, the crowd may grumble, but she would still be floating. She even jokes about “obliterating” his chest, mirroring how he stamps tickets. Beneath the humor lies a gentle observation: in the crowded, routine carreira (route) of life, sometimes the smallest encounters provide the biggest spark. António Zambujo wraps this cheeky crush in swingy Portuguese phrasing, inviting listeners to smile at how love can ride in on the most ordinary ride of all.

“Os Meus Dias Não São Meus” paints a vivid contrast between the everyday routine and the limitless realm of imagination. António Zambujo and Miguel Araújo describe their days as plain, restricted, almost borrowed—a sequence of modest, weary hours that never quite belong to them. In stark opposition, their dreams soar: they are noble, celestial, and eternal, filled with divine possibility. The chorus underlines this tension: while days merely happen, dreams are. The message is clear—our waking hours may feel confined, yet our inner visions remain untouchable and free.

The song ultimately offers hope. Even though the present feels small, the artists believe that today’s grand dreams will shape tomorrow’s reality. The daily grind may end at sunset, but the imagination carries on, planting seeds for future days that will be truly their own.

This song is a desperate and beautiful plea for escape, not from a place, but from oneself. The singer begs someone to take them away, now, because that other person is everything they are not: "Afoito e leve como eu não sou" [Bold and light like I am not]. The destination is completely unimportant; what matters is leaving behind the person they currently are. It's a fantasy of transformation through another person.

I love the dramatic imagery he uses. He imagines being led through "balas e estilhaços" [bullets and shrapnel] as if it's a romantic adventure. The goal is to get so far away that he can finally be safe from his own self. The most powerful line for me is the final twist on the main request: "Leva-me contigo / Leva-me de mim" [Take me with you / Take me from myself]. It's a wish to be so completely absorbed by someone else's life that you forget your own.

Denne sang er en morsom forelskelse i en sporvognskonduktør på linje 7. Fortælleren står tidligt ved stoppestedet med en bandolete, et hårbånd, og venter på syvtallet, ikke for selve turen, men for at se den ansatte, der klipper eller stempler billetter. Han troede egentlig, at han ikke ville forelske sig, men da han en dag så konduktøren køre forbi, begyndte hans skeptiske hjerte at drømme igen: “Eu bem que não queria” [jeg ville virkelig ikke]. Det er en dejligt overdrevet blanding af hverdagsrutine og forelskelsespanik.

Hver gang billetklipperens lille klik lyder, går hjertet i alarm: “O peito céptico toca a rebate” [det skeptiske hjerte slår alarm]. Selv et afsporet tog får folk til at brokke sig, mens fortælleren bliver helt klokkeagtig, fordi en almindelig rejse for ham allerede er selve destinationen. Omkvædet gør ordet pica til sangens store ordspil: det kan forbindes med billetstemplingen og med den stærke opstemthed, som “pica do sete” giver ham. Han fantaserer om at spørge, om konduktøren har et “livre passe para o peito de alguém” [et frikort til nogens hjerte], og siger frækt, at han måske også ville “oblitere o peito” [stemple eller perforere brystet]. Selv den forkerte køreplan, hvor hans egen arbejdstid krydser en Carris-medarbejders, bliver i hans øjne et tragikomisk kærlighedsproblem.

„Pica Do 7“ je hravá pieseň o mužovi, ktorý každé ráno čaká na električku číslo sedem. Nečaká však kvôli ceste: „Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar“ [Naozaj som nechcel, ale jedného dňa som ho uvidel prechádzať] a odvtedy sa jeho skeptické srdce zamilovalo do pica, sprievodcu, ktorý cvaká lístky. Zvuk jeho klieštikov v ňom spúšťa hotový poplach: „O peito céptico toca a rebate“ [Skeptické srdce bije na poplach]. Slovo pica tu znamená sprievodcu, ale zároveň znie dvojzmyselne, čo robí celý text šteklivým a komickým.

Aj obyčajná jazda sa pre rozprávača mení na romantické dobrodružstvo. Keď električka mešká alebo vykoľají a ľudia sa hnevajú, on zostáva „num sino“ [ako zvon], pretože „um mero trajecto ... é já o destino“ [obyčajná trasa je v mojom prípade už osud]. Keď ho sedmička napokon „apanha“ [dostane alebo zastihne], srdce mu tak búši, že mu vraj lístok vyskočí z ruky. Spomína aj Carris, názov dopravnej spoločnosti, a sníva, že by sa sprievodcu opýtal, či má voľný „passe para o peito“ [voľný preukaz do niekoho srdca]. Najvtipnejšia predstava prichádza na konci: možno by mu sprievodca „oblitere o peito“ [cvakol dierku do hrude], presne ako do cestovného lístka.

La canción cuenta una historia de amor muy poco convencional: alguien se levanta temprano, va a la parada y espera el tranvía número siete, aunque confiesa que no lo hace por el viaje. Todo cambia al ver pasar a un pica, el revisor que comprueba y perfora los billetes. Desde entonces, el sonido del alicate le acelera el corazón: “A cada repique, que soa do clique daquele alicate” [con cada repique que suena por el clic de aquel alicate]. El juego de palabras está en pica: aquí es el revisor, pero la palabra también sugiere deseo y excitación. Por eso un trayecto normal se convierte, para el narrador, en “já o destino” [ya es el destino].

El tono es juguetón y exagerado: cuando el siete lo recoge, el corazón se le descontrola tanto que hasta cree que se le cae el billete de la mano. Y qué mala suerte, dice, coincidir en el horario con un empleado de un tranvía de Carris, el servicio de transporte que aparece en la letra. Entonces imagina preguntarle si tiene “livre passe para o peito de alguém” [un pase libre para el pecho de alguien], mezclando el lenguaje de los billetes con una invitación amorosa. “Obliterar o peito” [perforar el pecho] lleva la broma aún más lejos: el revisor podría marcarle el corazón igual que marca un billete. La frase repetida, “Mais nada me dá a pica que o pica do sete me dá” [nada me da la excitación que me da el revisor del siete], convierte una rutina de transporte en su gran aventura romántica.

In questa canzone, il narratore prende ogni mattina il tram numero sette e aspetta alla fermata con una bandolete, una fascia per capelli. Dice però che non aspetta il sette per il viaggio: aspetta il pica, cioè il controllore che fora o convalida i biglietti con il suo piccolo punzone. Un giorno lo vede passare e il suo cuore, prima scettico, ricomincia a sognare: «Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar» [«Non volevo proprio, / ma un giorno l’ho visto passare»]. Il gioco di parole è il motore del testo: «Mais nada me dá / A pica que o pica do sete me dá» [«Nient’altro mi dà / l’eccitazione che mi dà il controllore del sette»].

Da lì, un semplice tragitto diventa una storia d’amore esagerata e buffissima. Ogni clique dell’alicate, il punzone del controllore, fa suonare il suo cuore «a rebate», come un allarme; se il tram deraglia, gli altri protestano, mentre per lui il viaggio è già il destino. Quando il sette lo prende a bordo, dice che gli cade quasi la senha, il biglietto o numero di turno, dalla mano. E sogna perfino di chiedere al dipendente della Carris, l’azienda dei tram nominata nel testo, se abbia un «livre passe para o peito de alguém» [«un abbonamento gratuito per il cuore di qualcuno»]. È una cotta raccontata con il vocabolario dei trasporti: orari, fermate, biglietti e punzonature diventano il linguaggio di un cuore completamente fuori servizio.

Ez a dal egy különös villamosrajongásról mesél: a narrátor kora reggel, „Eu salto do ninho e vou para a paragem” [kiugrom a fészekből, és a megállóba megyek], majd a hetes villamosra vár. Nem is az utazás érdekli igazán. Egy nap meglátta a villamost, és a szkeptikus szíve újra álmodni kezdett. A „pica” egyszerre utal a jegykezelő lyukasztójára és arra a különös izgalomra, amit a hetes érkezése kelt benne. Amikor hallja a lyukasztó csattanását, a szíve úgy ver, mintha riadót fújnának: „A cada repique / Que soa do clique daquele alicate” [minden csengésre, amely annak a fogónak a kattanásából szól].

A humor abból fakad, hogy egy egyszerű villamosút a főhős számára szerelmi sorssá változik. Ha a szerelvény kisiklik, az utasok panaszkodnak, ő viszont „csengővé” válik, mert neki már maga az úticél is ez az utazás. A Carris egy portugál közlekedési vállalat neve, itt a villamos alkalmazottja pedig szinte álombeli udvarlóvá lesz. A „Quando o sete me apanha” [amikor elkap a hetes] nem pusztán felszállást jelent: ilyenkor a szíve annyira felbolydul, hogy még a jegye is kieshet a kezéből. A dal játékosan, nagyvonalú túlzással mondja ki, hogy az élet „karrierjén” semmi más nem ad neki akkora „pica”-t, mint a hetes villamos kalauzának lyukasztása.

Šī ir asprātīga, mazliet pārspīlēta iemīlēšanās dziesma par Lisabonas tramvaja septītnieku un tā biļešu kontrolieri. Dziedātājs agri no rīta dodas uz pieturu un gaida septīto tramvaju, taču ne jau brauciena dēļ: kādā dienā viņš ieraudzīja kontrolieri, un skeptiskā sirds pēkšņi sāka sapņot. Portugāļu vārds pica šeit ļauj spēlēties ar nozīmēm: tas ir biļešu caurumotājs jeb kontrolieris, bet dziesmā viņa klātbūtne dod tādu satraukumu, ka sirds teju sāk zvanīt kā zvans. Īpaši smieklīga ir rinda „A pica que o pica do sete me dá” [„To dūrienu, ko man dod septītā kontrolieris”], jo romantiska sajūsma tiek aprakstīta kā biļetes caurumošana.

Tramvaja ikdienas skaņas kļūst par mīlas drāmu: kontroliera knaģu klikšķis liek sirdij „toca a rebate” [„zvanīt uz trauksmi”], bet, ja tramvajs noskrien no sliedēm, pasažieri dusmojas, kamēr viņš pats jūtas kā zvans. Viņam parasts maršruts kļūst par likteni, un, kad septītais viņu „apēd” jeb uzņem, sirds sitas tik stipri, ka no rokas gandrīz izlec senha, biļetes žetons vai numuriņš. Vēl jaukāks ir jautājums kontrolierim, vai viņam ir „livre passe para o peito de alguém” [„brīvbiļete uz kāda cilvēka sirdi”]. Dziesma šo simpātiju neuztver svinīgi: tā pārvērš pieturu, sliedes, biļeti un vienu darbinieku par veselu romantisku piedzīvojumu.

Тази песен превръща сутрешното чакане на трамвая в любовна история с много намигване. Разказвачът отива на спирката с панделка в косата и чака „o sete“ [седмицата, тоест трамвай номер 7], но признава: „Mas não pela viagem“ [но не заради пътуването]. Един ден забелязва контрольора, който пробива билетите, и скептичното му сърце „voltou a sonhar“ [отново започва да мечтае]. Всеки щракващ звук на перфоратора го кара да трепне, а обикновеният маршрут се превръща в неговата съдба: „um mero trajecto... é já o destino“ [един обикновен курс вече е съдбата].

Хуморът идва от играта с думата „pica“, която тук е свързана с перфоратора на контрольора, но в повтарящата се фраза „A pica que o pica do sete me dá“ [тръпката, която ми дава контрольорът на седмицата] звучи и като доста смела двусмислица. Влюбеният пътник губи самообладание, когато трамваят го „хване“, и дори си представя как билетът му излита от ръката. Той нарича срещата си „тъжен жребий“ и „нещастен маршрут“, защото работният график на контрольора се е пресекъл с неговия. А въпросът „Se tem livre passe para o peito de alguém“ [имате ли свободен пропуск към нечие сърце?] превръща билета в покана за любов. Това е игрива, леко неприлична песен за човек, който намира най-силното си вълнение в един конкретен служител на трамвай Carris.

„Pica do 7“ je hravá milostná píseň o člověku, který každé ráno čeká na tramvaj číslo 7, ale vůbec mu nejde o cestu. Čeká na průvodčího, portugalsky pica, který cvaká kleštičkami do jízdenek. „Eu salto do ninho e vou para a paragem“ [Vyskočím z hnízda a jdu na zastávku] zní skoro nevinně, jenže pak se ukáže, že právě tento zaměstnanec tramvaje probudil v jeho skeptickém srdci sny. Každé cvaknutí kleštiček mu rozbuší hruď: „O peito céptico toca a rebate“ [Skeptické srdce bije na poplach]. Je to záměrně přehnané a velmi vtipné. Obyčejná jízda tramvají se pro něj mění v osud.

Vypravěč se do průvodčího zamiloval natolik, že „quando o sete me apanha“ [když mě sedmička chytí] mu málem vypadne z ruky jízdenka či pořadové číslo, senha. Touží se zeptat, jestli má průvodčí „livre passe para o peito de alguém“ [volnou průkazku do něčího srdce]. Slova kolem jízdenek, označování a tramvajové linky vytvářejí jednu velkou slovní hříčku: v „A pica que o pica do sete me dá“ [Vzrušení, které mi dává průvodčí sedmičky] se pica může chápat jako kleštičky, průvodčí i vzrušení. A tak je z běžného jízdního řádu „carreira desta vida vã“ [trasa tohoto marného života] najednou ta nejdůležitější cesta ze všech.

See laul on lõbus armastuslugu, mille keskmes on trammiliin number seitse. Jutustaja hüppab varahommikul „do ninho” [pesast] välja ja läheb peatusesse, kuid ütleb ausalt, et ta ei oota trammi sõidu pärast. Ta ootab piletikontrolöri, keda ta nägi kord möödumas. Sellest hetkest hakkab tema seni skeptiline süda jälle unistama. Iga piletiavaja klõps paneb südame „a tocar a rebate” [häirekella kombel helisema]. See on naljakas ja väga konkreetne armumine: isegi trammi võimalik rööbastelt sõitmine või reisijate pahameel ei loe, sest tema jaoks on tavaline sõit juba sihtpunkt.

Kõige vahvam on sõnamäng sõnaga „pica”. See võib siin seostuda nii piletikontrolöri augustamistööriista kui ka tugeva erutuse või mõnuga. „A pica que o pica do sete me dá” [see mõnu, mida seitsme piletikontrolör mulle annab] kõlab meelega üle võlli, eriti kui jutustaja tunnistab, et süda võiks lausa piletikviitungi käest hüpata. Ta nimetab seda kohtumist „que triste fadário” [milline kurb saatus] ja kurdab, et tema sõiduplaan ristub ühe Carrise trammitöötaja omaga. Lõpus fantaseerib ta, kas mehel oleks „livre passe para o peito de alguém” [vaba pääse kellegi südamesse]. See on kerge, flirtiv ja natuke absurdne laul, kus trammipilet, kontrolöri tangid ja süda töötavad kõik ühe suure nalja heaks.

Це кумедна пісня про пасажира, який щоранку чекає на трамвай №7 зовсім не заради поїздки. Він «à espera do sete» [чекає на сімку], бо одного разу побачив контролера або кондуктора й відтоді його «peito céptico» [скептичне серце] знову почало мріяти. Тут багато гри слів: pica може бути кондуктором, який проколює квиток спеціальними щипцями, а також означає той самий «заряд» чи збудження. Тож кожен клац його «alicate» [щипців] відлунює в грудях героя, наче тривожний дзвін.

Для цього закоханого звичайний маршрут уже перетворився на долю: «um mero trajecto... é já o destino» [простий маршрут... уже є destino, тобто призначенням]. Він так хвилюється, коли сімка його підхоплює, що, здається, випускає квиток із руки. А мрія його дуже конкретна й трохи безглузда: перетнути свій розклад із розкладом працівника Carris, транспортної компанії, і запитати, чи має той «livre passe para o peito de alguém» [вільний проїзний до чиїхось грудей]. У фіналі герой жартує, що тоді сам «облітерує» його груди, тобто проб'є їх, як квиток. Нерозділене кохання тут їде рейками, клацає щипцями й щоразу дарує йому ту саму pica, якої, за його словами, більше ніщо в житті не дає.

„Pica Do 7” to zabawna, flirtująca opowieść o kimś, kto codziennie czeka na tramwaj numer siedem, choć wcale nie chodzi mu o samą podróż. Pewnego dnia zobaczył kontrolera, czyli „pica”, i jego sceptyczne serce nagle zaczęło marzyć. Słowo „pica” oznacza tu pracownika sprawdzającego bilety, ale w refrenie brzmi też jak „emocja”, „ekscytacja” albo nawet coś z wyraźnie zmysłowym podtekstem. Dlatego zdanie „Mais nada me dá / A pica que o pica do sete me dá” [Nic innego nie daje mi tego, co daje mi kontroler siódemki] jest celowo dwuznaczne i bardzo figlarne.

Tekst bawi się szczegółami podróży: klikaniem konduktorskiego dziurkacza, biletem, który może „wyskoczyć z ręki”, oraz sercem bijącym jak dzwon, kiedy tramwaj numer siedem wreszcie nadjeżdża. Zwykły przejazd Carris, lizbońskiego przewoźnika, staje się dla narratora całym przeznaczeniem. Najzabawniejszy jest chyba pomysł, by zapytać kontrolera, czy ma „livre passe para o peito de alguém” [wolny bilet do czyjegoś serca]. To piosenka o zauroczeniu, które z codziennego rozkładu jazdy robi wielką romantyczną przygodę, z grą słów tak śmiałą, jak sam narrator.

Ova pesma je duhovita ljubavna priča smeštena na tramvajsko stajalište. Pripovedač rano ujutru izlazi iz „gnezda“ i čeka sedmicu, ali ne zato što želi da stigne negde. Jednog dana ugledao je konduktera, odnosno „pica“ tramvaja, i njegovo dotad skeptično srce ponovo je počelo da sanja: „Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar“ [Nisam to baš želeo, ali jednog dana sam ga video kako prolazi]. Portugalska reč pica ovde ima dvostruku igru: pica je spravica kojom se poništavaju karte, ali u izrazu „a pica que o pica do sete me dá“ znači i uzbuđenje koje mu taj čovek pruža. Zato obična vožnja tramvajem za njega postaje ljubavna pustolovina.

Svako škljocanje spravice za karte uznemiri mu grudi, a kada ga „sedmica uhvati“, srce mu je toliko uzdrmano da mu skoro ispadne karta iz ruke. Stih „um mero trajecto / No meu caso concreto é já o destino“ [obična vožnja, u mom konkretnom slučaju, već je sudbina] namerno je preteran i baš zbog toga smešan. On sanja da kondukter ima „slobodnu kartu za nečije srce“ i čak zamišlja da bi mu možda „poništio“ i srce. Carris je naziv prevozničke službe pomenute u tekstu, pa se birokratski jezik karata, linije i voznog reda pretvara u jezik zaljubljenosti. Za ovog putnika najuzbudljivija stanica nije odredište, nego trenutak kada sedmica stigne.

Από νωρίς το πρωί, ο αφηγητής πετάγεται από το «ninho» του [τη φωλίτσα του] και πηγαίνει στη στάση, με το «sete» [το επτά] να περιμένει. Όμως δεν τον νοιάζει η διαδρομή. Κάποτε είδε ένα τραμ να περνά και η καρδιά του, που μέχρι τότε ήταν δύσπιστη, άρχισε ξανά να ονειρεύεται «por um pica de eléctrico» [για έναν ελεγκτή τραμ]. Εδώ βρίσκεται το αστείο της λέξης pica: είναι ο ελεγκτής, αλλά στα πορτογαλικά μπορεί να παραπέμπει και σε σεξουαλική διέγερση. Κάθε φορά που ακούγεται το κλικ από το μεταλλικό μηχάνημα των εισιτηρίων, η καρδιά του χτυπά συναγερμό. Για τους άλλους είναι ένας απλός έλεγχος εισιτηρίων. Για εκείνον, ολόκληρο το ταξίδι γίνεται προορισμός.

Το επτά είναι το τραμ της Carris, της εταιρείας αστικών συγκοινωνιών που αναφέρει το τραγούδι, και ο έρωτας του αφηγητή μοιάζει με καθημερινό δρομολόγιο που έχει ξεφύγει από τον πίνακα. Όταν «o sete me apanha» [τον προλαβαίνει το επτά], η καρδιά του ανεβαίνει τόσο πολύ, ώστε σχεδόν του πέφτει το εισιτήριο από το χέρι. Φαντάζεται μάλιστα να ρωτά τον υπάλληλο αν έχει «livre passe para o peito de alguém» [ελεύθερη κάρτα για την καρδιά κάποιου] και να του «obliterar o peito» [σφραγίζει την καρδιά], όπως σφραγίζεται ένα εισιτήριο. Είναι ένα έξυπνο, παιχνιδιάρικο τραγούδι για έναν έρωτα που παίρνει κυριολεκτικά τη μορφή δημόσιας συγκοινωνίας: στάση, δρομολόγιο, εισιτήριο, ελεγκτής και μια καρδιά που ζητά να επιβιβαστεί.

Dette er en morsom og litt absurd forelskelse i en trikkekonduktør. Fortelleren står tidlig ved holdeplassen og venter på «o sete» [nummer sju], ikke egentlig for reisen, men for mannen som jobber på trikken. En dag får han øye på ham, og et tidligere skeptisk hjerte begynner å drømme igjen: «Por um pica de eléctrico voltou a sonhar» [På grunn av en trikkekonduktør begynte det å drømme igjen]. Ordet «pica» betyr her konduktøren som klipper eller stempler billetten, men det har også en ertende, seksuell klang. Hele sangen leker med denne dobbeltbetydningen.

Hver gang billettklipperen klikker, slår hjertet hans alarm: «O peito céptico toca a rebate» [Det skeptiske brystet slår alarm]. Selv et mulig avsporet tog blir nesten en romantisk begivenhet, for en vanlig tur med linje sju har blitt selve målet. Når sjueren «apanha» ham [tar ham med eller møter ham], blir han så opphisset at billetten nesten faller ut av hånden. Han drømmer til og med om å spørre konduktøren om han har «livre passe para o peito de alguém» [fri adgang til noens hjerte]. Det er en herlig overdrevet kjærlighetssang, der rutetider, billettstempling og en ansatt på Carris blir ingredienser i en svært upraktisk forelskelse.

In „Pica Do 7“ wartet der Erzähler früh an der Haltestelle auf die Linie 7. Er steigt aber nicht wegen der Fahrt ein: Seit er eines Tages den Straßenbahn-Schaffner gesehen hat, schlägt sein „sceptisches“ Herz für ihn. Das portugiesische „pica“ bezeichnet hier den Schaffner, der mit seinem kleinen Gerät die Fahrscheine locht, klingt im Lied aber zugleich frech und doppeldeutig. Bei jedem Klick seines „alicate“ (Lochers) gerät das Herz des Erzählers völlig außer Kontrolle. Selbst wenn die Bahn entgleist und die Leute schimpfen, bleibt für ihn die Fahrt das eigentliche Ziel.

Besonders lustig ist, wie der Fahrplan zur Liebeserklärung wird: Der Erzähler fürchtet, dass ihm beim Anblick des Schaffners sogar die „senha“ (Fahrkarte beziehungsweise Fahrschein) aus der Hand springt. Ein „livre passe“ ist normalerweise eine freie Fahrt, hier fragt er scherzhaft nach einem „freien Pass für das Herz von jemandem“. Und wenn er sagt, er könne dem Schaffner „o peito“ obliterieren, bedeutet das wörtlich, dessen Brust zu lochen, so wie man einen Fahrschein locht. Die Linie 7 bringt ihn also nicht einfach von A nach B. Sie bringt ihn zu seinem persönlichen Höhepunkt: „Mais nada me dá / A pica que o pica do sete me dá“ [Nichts gibt mir den Kick, den mir der Schaffner der Sieben gibt].

Tässä laulussa aamun bussipysäkki tai raitiovaunupysäkki muuttuu rakastuneen ihmisen näyttämöksi. Kertoja hyppää aamulla pesästä, menee odottamaan seiskaa ja täsmentää heti, ettei odota matkaa: "Mas não pela viagem" [vaan ei matkan takia]. Eräänä päivänä hän näkee raitiovaunun lipuntarkastajan eli pican ja skeptinen sydän alkaa taas unelmoida. Jokainen leimausääni ja tarkastuslaitteen napsahdus saa sydämen hälyttämään: "O peito céptico toca a rebate" [skeptinen sydän soittaa hälytystä]. Huumori syntyy siitä, että tavallinen työmatka tuntuu hänestä rakkauden kohtalolta: jos juna suistuu raiteilta, muut matkustajat valittavat, mutta hän itse jää aivan kellon, tai "sinosin", tavoin kilisemään.

Kertosäkeessä ihastuminen menee täysin yli: kun seiska "ottaa hänet kyytiin", lippu on pudota kädestä ja mikään muu elämässä ei anna samaa "picaa" [tässä sekä tarkastajan nimiin liittyvä sanaleikki että hurja innostus] kuin "pica do sete" [seiskan pica eli seiskan tarkastaja]. Hän haaveilee jopa kysyvänsä tarkastajalta, onko tällä "livre passe para o peito de alguém" [vapaalippua jonkun sydämeen]. Livre passe tarkoittaa vapaalippua, joten työväline ja rakkauskieli menevät hauskasti päällekkäin. Laulun viehätys on siinä, että yksi raitiovaunureitti, yksi työntekijä ja yksi lippuleimaus riittävät tekemään tylsästä aikataulusta koko elämän tärkeimmän reitin.

In dit speelse lied staat de verteller ’s morgens vroeg bij de halte op tram 7 te wachten. Hij wacht eigenlijk niet op de rit, maar op de pica, de conducteur die met zijn kaartjeskniptang werkt. Ooit zag hij hem voorbijrijden en sindsdien is zijn sceptische hart weer gaan dromen: “Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar” [Ik wilde het echt niet, maar op een zekere dag zag ik hem voorbijgaan]. Bij elk klikje van de tang raakt zijn hart op hol. De taal zit vol dubbelzinnigheid: pica betekent hier de conducteur en zijn kniptang, maar klinkt ook als een prikkelende, lichamelijke opwinding.

De gewone tramrit verandert zo in een romantisch avontuur. Als tram 7 hem “apanha” [pakt of oppikt], springt de verteller bijna zijn kaartje uit de hand, en “um mero trajecto” [een gewone rit] wordt voor hem “já o destino” [al de bestemming]. Hij fantaseert zelfs over een vrijkaart voor iemands hart en over het letterlijk “obliterar” [afstempelen of perforeren] van dat hart. Dat maakt de verliefdheid tegelijk komisch en een beetje absurd: een dienstregeling en een medewerker van Carris, de trammaatschappij, krijgen de hoofdrol in een liefdeslied. “Mais nada me dá / A pica que o pica do sete me dá” [Niets anders geeft me de opwinding die de conducteur van de zeven me geeft] is heerlijk overdreven, precies zoals een verliefde passagier dat zou zeggen.

Pesem je duhovita ljubezenska zgodba, ki se začne na postajališču. Govorec vsako jutro čaka tramvaj številka sedem, sprva zaradi vožnje, potem pa zato, ker je nekoč zagledal njegovega sprevodnika oziroma kontrolorja vozovnic. Pravi: »Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar« [Res nisem hotel, toda nekega dne sem ga videl peljati mimo]. Od takrat mu srce ob vsakem kliku klešč za preluknjanje vozovnice začne »tocar a rebate« [zvoniti v alarm]. Beseda pica tukaj pomeni prebod oziroma luknjanje vozovnice, v ponavljajočem se verzu pa dobi tudi igrivo, telesno in precej dvoumno noto.

Najbolj smešno je, da se za govorca navadna vožnja spremeni v usodo: »um mero trajecto / no meu caso concreto é já o destino« [navadna pot je v mojem konkretnem primeru že kar cilj]. Ko ga sedmica pobere, mu skoraj »salta da mão« [skoči iz roke] vozovnica. Tramvaj vozi po progi Carris, javnem prevozu v Lizboni, zato je mestni vsakdan tukaj kulisa za čisto osebno obsedenost. Govorec obžaluje, da je njegov vozni red prekrižal vozni red uslužbenca tramvaja, nato pa se pošali še z »livre passe para o peito de alguém« [prosto vozovnico za srce koga drugega]. V tej pesmi je zaljubljenost videti kot mešanica čakanja na postaji, živčnega zvonjenja in ene zelo dobesedne vozovnice, ki jo je treba preluknjati.

Dans cette chanson, le narrateur prend chaque matin le tramway numéro 7, mais le trajet n’est qu’un prétexte. Il attend surtout le contrôleur, le « pica », dont le poinçon et l’allure font battre son cœur. « Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar » [Je ne le voulais vraiment pas, mais un jour je l’ai vu passer] : depuis cette rencontre, un simple employé de la Carris, le réseau de transports de Lisbonne, est devenu l’objet d’un grand rêve amoureux. Le mot « pica » est au centre du jeu de mots : il désigne le poinçonneur, tout en évoquant l’excitation que cet homme provoque chez lui.

Tout devient alors démesuré et très drôle. Le clic de l’appareil à tickets sonne comme une alarme dans sa poitrine, et même un retard ou un déraillement ne peut détourner son attention. « Um mero trajecto / No meu caso concreto é já o destino » [Un simple trajet, dans mon cas précis, est déjà la destination] : pour lui, prendre le 7 suffit. Il imagine même demander au contrôleur s’il possède un « livre passe » [un abonnement gratuit] pour le cœur de quelqu’un, avant de plaisanter sur le fait de lui « obliterar o peito » [poinçonner aussi la poitrine]. Entre vocabulaire des transports, désir secret et exagération comique, António Zambujo transforme un trajet ordinaire en rendez-vous amoureux très particulier.

Ši António Zambujo daina pasakoja apie žmogų, kuris anksti ryte eina į stotelę laukti septinto tramvajaus, tačiau ne todėl, kad jam reikia nuvažiuoti. Jis įsimylėjęs patį bilietų tikrintoją: „Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar“ [Tikrai nenorėjau, bet vieną dieną pamačiau jį pravažiuojantį]. Nuo tada kiekvienas bilieto žnyplių spragtelėjimas sujudina jo skeptišką širdį. Portugališkas žodis „pica“ čia reiškia ir bilieto žnyples, ir tą svaiginantį susijaudinimą, todėl pasikartojanti frazė apie „pica que o pica do sete me dá“ [jaudulį, kurį man suteikia septinto tramvajaus tikrintojas] yra smagus kalbinis žaidimas.

Daina juokingai perdeda paprastą kelionę iki meilės likimo. Kiti keleiviai pyksta, jei tramvajus nuvažiuoja nuo bėgių, o pasakotojas jaučiasi tarsi varpas, nes jam „um mero trajecto“ [paprastas maršrutas] tampa visu gyvenimo tikslu. Jis net svarsto tikrintojui paklausti, ar šis turi „livre passe para o peito de alguém“ [laisvą leidimą į kieno nors širdį]. „Senha“ reiškia bilietą ar kelionės taloną, tačiau įsimylėjęs keleivis mano, kad iš jaudulio šis gali iššokti iš rankos. Tai žaisminga, teatrališka meilės istorija, kurioje septintasis tramvajus tampa laukiamiausiu dienos įvykiu.