Nenia je redka in poetična italijanska beseda, ki pomeni žalostinko ali preprosto ljudsko uspavanko. V pesmi pripovedovalec pravi, da bo ponoči, ko bo jokal, zaigral nenio di paese, torej vaško melodijo, ki izraža njegovo nostalgijo in žalost zaradi odhoda.
»Che sarà?« pomeni »Kaj bo?« in prav to vprašanje vodi celotno pesem. Govorec zapušča svoj domači kraj, ki leži na hribu in je opisan kot »stari speči človek«: miren, zapuščen in bolan od dolgočasja. Pravi: »Paese mio ti lascio, io vado via« [Moj domači kraj, zapuščam te, odhajam]. Tudi prijatelji so skoraj vsi že odšli ali pa bodo kmalu odšli, zato odhod ni samo njegova osebna odločitev, ampak del širšega razhajanja. Prihodnost je negotova: »Che sarà della mia vita chi lo sa?« [Kaj bo z mojim življenjem, kdo ve?] Nato skomigne z besedami »sarà quel che sarà« [bo, kar pač bo]. To je preprost, skoraj pogumen način, da sprejme vse, kar ga čaka.
Najlepši predmet, ki ga vzame s seboj, je kitara. Če bo ponoči jokal, bo zaigral domačo uspavanko oziroma otožno melodijo iz svojega kraja: »Con me porto la chitarra« [S seboj vzamem kitaro]. Pred odhodom poljubi svojo ljubezen, saj so njena usta opisana kot vir njegove prve ljubezni. Obljubi ji ponovno srečanje, čeprav ne ve, kdaj bo to: »so soltanto che ritornerò« [vem samo, da se bom vrnil]. Pesem je zato hkrati slovo in odprta obljuba. Ne ponuja načrta za jutri, ponuja pa kitaro, spomin na dom in odločitev, da gre naprej.