Umbrandet je poetična beseda, ki pomeni »obdan z valovi« oziroma »obkrožen«. Izhaja iz glagola umbranden, ki opisuje, kako morje ali valovi nekaj obdajajo.
V pesmi sedanjost govorko »povsem obdaja« kot morje: So ganz umbrandet mich das Jetzt, dies' Meer. Beseda ustvari slikovito podobo, saj čustveno doživljanje primerja z močnim morjem, ki človeka popolnoma zajame.
»Sonett In Dur« je ljubezenska pesem o tem, kako lahko prihod ljubljene osebe spremeni celo podobo preteklosti. Govorka se v tihih urah sprašuje: »Was war das Leben, Liebster, du kamst / Und mir die Schatten von der Seele nahmst?« [Kaj je bilo življenje, ljubi, prišel si in mi vzel sence z duše?] Pred tem človekom skoraj ne ve več, kdo je bila. Včeraj se spominja le približno, sedanjost pa jo obdaja kot morje, v katerem se stekajo njene »besten meiner Träume« [najboljše sanje]. To je zelo lepa, hkrati pa precej velika izjava: ljubezen ji ni samo polepšala življenja, ampak ji je dala novo merilo časa.
V drugem delu pesem postane bolj krhka. Pred ljubljenim je pozabila, kako sladko so pele ptice, in izgubila »der Jahre buntes Kleid« [pisano obleko let]. Če bi jo pustil samo, bi jo po njenih besedah čakali »die weißen Winter und die Einsamkeit« [bele zime in samota], »niemals wieder wird es Frühling sein« [nikoli več ne bo pomladi]. Pomlad tu ni razlaga iz ozadja ali skrita zgodba, ampak podoba življenja, ki se zdi mogoče samo ob tej osebi. Prav zato je pesem tako nežna in tudi malo dramatična: ljubezen je predstavljena kot pomlad, njena izguba pa kot zima brez konca.