Zeven zeeën dobesedno pomeni »sedem morij« in je slikovit, poetičen izraz za ves svet, daljne kraje ali številne življenjske izkušnje.
V pesmi se pojavi v verzu »Omarm m'n zeven zeeën«, kjer pevec prosi, naj druga oseba objame tudi njegove širne sanje, poti in vse, kar je doživel. Zaradi nenavadne podobe je ta izraz zelo zapomnljiv.
»Omarm« pomeni »objemi«. V pesmi Bløf govorec poskuša razložiti notranji nemir, ki ga ne more povsem razumsko pojasniti. Pravi: »Hoever je gaat / Heeft met afstand niks te maken« [Kako daleč greš, nima nič opraviti z razdaljo]. Ne gre torej nujno za fizično potovanje, ampak za čas, voljo in težko razložljiv občutek, da mora oditi. Kljub temu ne odide sam: z iztegnjeno roko prosi ljubljeno osebo, »Lief, ga dan mee en omarm me« [Draga, pojdi z menoj in me objemi]. Nato doda še nenavadno, nežno prošnjo: »En breng me nergens heen« [In ne pelji me nikamor]. Kot da si želi gibanja brez cilja, bližine brez načrta.
V drugem delu pesem še bolj jasno pokaže, da razum tu nima glavne besede. »Hoe diep je gaat / Heeft met denken niets te maken« [Kako globoko greš, nima nič opraviti z razmišljanjem], občutek pa ga vodi v temo in se posmehuje njegovemu razumu. Zato prosi, naj druga oseba objame vse: »m'n lijf en leden« [moje telo in ude], »m'n waanideeën« [moje blodnje oziroma nenavadne predstave], »heel mijn verleden« [vso mojo preteklost] in »m'n zeven zeeën« [moja sedmera morja, podobo za daljave in ves svet, ki ga je prehodil]. To je malo pretirano, skoraj simpatično dramatično, vendar prav zato deluje iskreno: ne prosi, naj ga kdo popravi, temveč naj sprejme tudi njegov nemir, preteklost in zmedo. Zadnja podoba pravi, da niti to, kako pokončno stojiš, ni odvisno od teže, ampak »hoogstens met de wind« [kvečjemu od vetra].