Loucos pomeni 'norci' ali 'nori'. To je zanimiva beseda, ker se v pesmi uporablja za opis zaljubljencev, ki jih svet vidi kot nore zaradi njihovega intenzivnega in javnega izkazovanja ljubezni.
V pesmi Matias Damasio poje: "Mas o mundo nos chama loucos" (Ampak svet nas imenuje norce). To poudarja idejo, da je njuna ljubezen tako močna in nekonvencionalna, da jo drugi ne razumejo in jo označujejo za norost, medtem ko je zanju to čista sreča.
Si kdaj ljubil nekoga tako močno, da so vsi okoli tebe mislili, da se ti je zmešalo? Matias Damásio in Héber Marques v pesmi Loucos pojeta točno o tem občutku! Že takoj na začetku pesmi pevec omeni slavnega portugalskega pesnika: »Camões não inventou palavras para exprimir esse momento« (Camões si ni izmislil besed za opis tega trenutka). Luís de Camões je največji renesančni pesnik Portugalske, zato je ta verz zabaven način, kako povedati, da niti največji mojster jezika ne bi znal ubesediti njune sreče. V njunem svetu celo narava dela čudeže: oblaki narišejo njuno podobo, sneg pada v vseh letnih časih in glas jima hripne, ker neprestano vpijeta »te amo« (ljubim te).
Ljudje okoli njiju pa to vidijo povsem drugače in jima pravijo norca: »Mas o mundo nos chama loucos / Porque falamos sozinhos na rua« (Toda svet nama pravi, da sva nora, ker se sama pogovarjava na cesti). Za svet so to znaki norosti – štetje zvezd na nebu, samogovori in tetoviranje podobe na srce (»tatuamos nossa imagem no coração«). A sporočilo je preprosto: naj si svet misli, kar hoče! Ko te doleti tako močna ljubezen, na tuje opazke samo zamahneš z roko in rečeš: »Mas não liga não« (A ne zmeni se za to).