Körpersprache pomeni »govorica telesa« in je sestavljena iz besed Körper (telo) in Sprache (jezik). V pesmi se zaljubljenca sporazumevata s kretnjami, čeprav ne razumeta jezika drug drugega, zato njuna govorica telesa postane skrivni jezik, ki ga razumeta samo onadva.
Namika, nemška umetnica, v pesmi »Je Ne Parle Pas Français« pripoveduje o popotnici, ki se je izgubila na pariških Elizejskih poljanah in ne ve, kam naj gre. S svojim majhnim kovčkom stoji na Champs-Élysées, znameniti aveniji v Parizu, ko jo ogovori neznanec: »Salut, qu’est-ce que vous cherchez?« [»Živjo, kaj iščete?«] Ona mu odgovori: »Je ne parle pas français« [»Ne govorim francosko«], vendar si v resnici želi, da bi kar nadaljeval. Ne razume besed, a njegov govor se ji zdi očarljiv. Namesto razlage nariše dve skodelici kave na njegovo roko, kar je prikupen in precej iznajdljiv način za povabilo na kavo.
Med njima se začne sporazumevanje brez skupnega jezika: z gibi, pogledi in tem, kar se skriva »med vrsticami«. Opazi njegove dolge lase, brazgotino na obrazu in celo prah na kavbojkah, ki je ob njegovem govoru videti eleganten. Delita si cigareto, ki ima okus po »Liberté« [»svobodi«], medtem ko sonce zahaja za hišami in mimo plujejo ladje. Okoli njiju tisoči ljudi govorijo drug čez drugega, onadva pa najdeta svoj jezik, čeprav si ne razumeta niti besede. Beseda »nice« je tu sproščen angleški izraz za »fino« ali »kul«, refren pa je zabaven prav zato, ker junakinja priznava: ničesar ne razume, a noče, da bi se ta pogovor končal.