Uitgepraat dobesedno pomeni »izgovorjen« oziroma »pogovorjen do konca«, vendar v izrazu we raken niet meer uitgepraat pomeni, da se s kom ne moreš nehati pogovarjati, ker imata toliko za povedati.
To je zanimiva nizozemska beseda z nasprotujočim si učinkom: čeprav dobesedno nakazuje, da je pogovora konec, v tej pesmi pomeni ravno nasprotno. Uporabljena je za opis ponovnega snidenja, pri katerem med nekdanjima zaljubljencema pogovor kar ne preneha.
V pesmi se nekdanja bližnja človeka po dolgem času nepričakovano spet srečata. Pripovedovalec je mislil, da jo je že zdavnaj izgubil, potem pa je v časopisu zagledal njeno fotografijo in izvedel, da se je vrnila v mesto. Kmalu sedita skupaj ob vodi, ona pa ga pogleda na isti način kot nekoč. V verzu »Twee stoelen aan het water« [Dva stola ob vodi] je nekaj zelo preprostega in domačega, medtem ko »Je woont weer in de stad« [Spet živiš v mestu] zveni skoraj kot novica, ki nenadoma odpre stara vrata.
Med njima se pogovor hitro nadaljuje, kot da premora skoraj ni bilo. Pripovedovalec se sprašuje, ali je druga oseba še potovala ali je svoje načrte opustila, obenem pa prizna: »Het is niet dat ik spijt heb, maar heb ik iets gemist« [Ni tako, da mi je žal, toda ali sem kaj zamudil?]. Najlepši del je njuna negotovost: »En of het niets is, zijn we onderweg naar later« [In če ni nič, sva na poti proti pozneje]. Ne vesta, ali se bo iz srečanja razvilo kaj več, vendar si želita, da bi nekaj ostalo tudi po poletju. Sonce pleše po oknih, poletje se še ni začelo, tišina pa včasih pove več kot pogovor. Naslov zato zveni kot majhno upanje: ne obljuba, ampak skupna pot proti nečemu, kar se šele lahko zgodi.