Kale grond pomeni »gola tla« oziroma »nepokrita zemlja«. Pridevnik kaal tukaj ne pomeni dobesedno »brez oblačil«, temveč poudarja, da pod njim ni ničesar več, razen praznih, golih tal.
V pesmi ta izraz ustvari močno podobo padca in ranljivosti, vendar tudi odločnosti: ko je pod njim samo še gola tla, lahko gre od tam naprej le navzgor.
V pesmi »Alleen Omhoog« Thomas Berge poje o človeku, ki spozna, da mu je bila neka oseba preblizu in ga je ranila. Na začetku se spominja misli: »Soms komt iemand te dichtbij« [Včasih se ti kdo približa preveč]. Druga oseba je bila »groot« [velika], on pa »klein« [majhen], zato med njima čuti neravnovesje. Toda prav trenutek, ko ga druga oseba prizadene in se mu celo smeji, postane začetek njegovega osvobajanja. »Want dan kan ik opstaan« [Ker se lahko takrat dvignem] pomeni, da lahko vstane, ko ne čuti več teže drugega človeka.
Najbolj močan je niz podob, v katerem se mu »deuren« [vrata] odprejo, spet dobi odgovore in se pogleda v ogledalo: »Zie ik eens mezelf weer« [Spet vidim samega sebe]. Pod njim ni več ničesar razen gole zemlje, zato je smer jasna: »Ik kan alleen omhoog« [Lahko grem samo navzgor]. Beseda omhoog pomeni »navzgor«, ponavljajoči se refren pa zveni kot preprost, trmast sklep. Na koncu se vrata odprejo »eindelijk« [končno], odgovor je tu, on pa znova vidi sebe. Pesem zato ne obljublja, da bo preteklost izginila. Pravi nekaj bolj neposrednega: ko se znebiš tuje teže, lahko začneš vstajati.