Taşladı pomeni 'kamenjal' ali 'metal s kamni'. To je močna in vizualna beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih.
V kontekstu pesmi Edis uporablja to besedo metaforično, da opiše, kako je njegovo srce 'kamenjalo' ljubezni, ki so prihajale, da bi umrle. To ustvarja dramatično podobo srca, ki se brani pred ljubeznijo, preden se končno preda in začne čakati na določeno osebo. Ta poetična uporaba besede jo naredi zelo zanimivo in nepozabno.
Edis v pesmi »Benim Ol« (»Bodi moj«) govori iz položaja človeka, ki se navzven dela neodvisnega, v resnici pa še vedno čaka na eno določeno osebo. Pravi: »Suç payıma düşense, giderim yine sen düşünme« [Če je krivda na moji strani, bom spet odšel, ti pa ne skrbi]. Toda takoj doda: »Acıtmaz canımı bir gidişle« [En sam odhod me ne bo prizadel]. Ta samozavest zveni skoraj kot obramba, saj refren razkrije, da brez te osebe ne ve, kam naj gre in komu naj zaupa svoje srce: »Benim olmazsan, kime giderim?« [Če ne boš moj oziroma moja, h komu naj grem?]
Najbolj zanimiva je podoba njegovega srca, ki je dolgo »geleni taşladı« [kamnalo oziroma odganjalo vsakega, ki je prišel], da bi ljubezni ugasnile ali umrle. Nato se je začelo obžalovanje in čakanje nanjo oziroma nanj. Zato prošnja »Hadi yine gel benim ol« [Daj, pridi spet, bodi moj oziroma moja] zveni zelo neposredno, skoraj otroško vztrajno, vendar prav zaradi tega zadene. Ko pravi »Yarım sözüm daha dur« [Še vedno imam nedokončan stavek], nakaže, da med njima ni bilo povedano vse. Pesem tako ni zapletena zgodba, temveč ponavljajoč se klic k vrnitvi: lahko odidem, pravi pevec, vendar si želim, da se vrneš in postaneš moj oziroma moja.