Frémir pomeni »vztrepetati« ali »drhteti«, pogosto zaradi močnega čustva, vznemirjenja ali ganjenosti. V pesmi zveza ces mots simples qui font frémir opisuje preproste besede ljubezni, ki človeka tako globoko ganijo, da kar vztrepeta.
Vanessa Paradis v pesmi govori o nekaj besedah, ki so na videz čisto preproste, vendar jih je težko izreči brez pretvarjanja. Sliši jih v filmih in med ljudmi, sama pa jih je že povedala kot otrok, včasih tudi sebi. Ko naposled reče »Je t’aime« [Ljubim te], te besede niso več splošna filmska fraza, ampak neposredno darilo določeni osebi. Prav v tem je čar pesmi: govorka si želi, da bi te besede prvič izumila sama, da bi jih vsakič izrekla z mislijo samo na tega človeka.
Ljubezenska izpoved je tu skoraj obred preobrazbe. Za te preproste besede se mora človek »renaître de sa peau« [znova se roditi iz svoje kože], pozabiti, kdo je bil prej, in odložiti strah pred preteklimi ljubeznimi. Govorka želi, da bi vzdihi izginili v vetru in da bi zima pripadala zaljubljencem, nato pa besede izroči kot nekaj telesnega in popolnega: »C’est mon cœur, c’est mon sang« [To je moje srce, moja kri]. Lepo neposredno, skoraj malo dramatično, vendar prav zato zadnji »Je t’aime« [Ljubim te] zveni tako močno.