설레임 [seolleim] pomeni prijetno vznemirjenje in občutek metuljčkov v trebuhu, pogosto pred srečanjem z nekom posebnim. V pesmi se ta občutek prepleta s strahom, saj se pripovedovalec po dolgem času ponovno sreča z nekdanjo ljubeznijo, ki jo še vedno pogreša.
V pesmi se nekdanja ljubezen po dolgem času oglasi prva: »오랜만이야« [Dolgo se nisva videla oziroma Srečala se nisva že dolgo]. Predlaga kratek sestanek, pripovedovalec pa povabila ne more zavrniti. Veseli se in boji hkrati, saj jo še vedno pogreša in se boji, da bo to opazila. Ko jo zagleda, si misli: »여전하네 넌« [Še vedno si ista] in »아직도 웃는 얼굴이 예쁘네« [Tvoj nasmejan obraz je še vedno lep]. Zelo bi ji rad rekel, naj se takoj vrne, vendar tega ne izgovori.
Namesto tega si obljubi, da bo pred njo igral, kot da je vse v redu: »아무렇지 않은 척« [Pretvarjal se bom, da mi ni nič] in »잘 지내고 있는 척« [Pretvarjal se bom, da dobro živim]. Zato se nasmehne, čeprav ga boli, in ponavlja »반드시 웃는다« [Zagotovo se bom nasmehnil]. Nasmeh je tukaj skoraj majhna predstava, ki jo želi ohraniti, da bi se lahko vsaj občasno srečala nasmejana. Toda ko jo pospremi, bo nasmeh izginil. Prav v tem je njegova boleče iskrena odločitev: danes bo rekel »I smile« [Nasmehnem se], četudi bo pozneje ostal sam s tem, kar še vedno čuti.